.— ..- .-. . – –.- …- | -… .-.. — –.
Imaš problem s katerim programom iz programskega paketa Adobe CS3 in Visto? Vam program vedno “zašteka” za par sekund vedno, ko odprete nov dokument?
Poznam rešitev! Izbrišite offline/podvojene/… printerje.
Jap tudi sam ne morem verjeti, ampak je res. Stvar mi je žrla živce kar nekaj mesecev. Danes pa je kolega našel nekaj kar mi je podaljšalo življenje. To je to.
P.S.: Baje obstaja še ena rešitev… sliši nekaj v smislu Apple… ali pa Mac… Hm…
Ok, ne morem verjeti. Resnično se javljam po dveh dneh. In tokrat zadnjič glede Turčije. Počitnice so trajale od 1. pa do 7. decembra, danes pa smo 15. februarja. Se še komu zdi neumno, da sploh še bluzim glede te Turčije?
7. december: Zadnja turistična točka našega potepanja – Alanya. Starodavno mesto na hribu in rtu, spodaj pa nova mdoerna scena z tržnicami, trgovinami, mošejami, … Preden smo šli v mestno jedro, smo si najprej ogledali neko “postojnsko” jamo (le da je malo manjša od vhoda postojnske jame 
), ki je zelo priljubljena med astmatiki. V jami je res visoka stopnja vlage, in baje blagodejno vpliva na astmatike. Meni in moji boljši polovoci ni bilo notri ravno prijetno, zato sva se se po hitrem postopku odpravila ven na Kleopatrino plažo. Ta plaža pa ima tudi čisto svoj pomen. Vsaj kar se mene tiče. Prečudovito vreme me je prepričalo, da grem pogledati kakšna je kaj temperaturoa morja. Klasičen plan: najprej dam fotoaprat Andreji, počasi se približam morju, stegnem roko, jo pomočim v vodo … naslednji trenutek pa lahko vidite spodaj na sliki. Ta dan sem tudi spoznal, da zna Andreja precej boljše fotografirati od mene, saj je (po marsikaterem mnenju (ne mojem!)) kader perfekten… No ja, danes se mi mogoče res zdi, takrat pa sem ime skoraj cel dan mokre čevlje/noge.
Nato smo se odpravili proti staremu delu mesta Antalye, ki ga obsega obzidje čez celoten rt. Sledila je pavza v novem mestu (čas za nakupovnje in Burgerking!!!), na koncu pa še vožnja okoli rta z ladjo.
Ker pa je bil to zadnji večer, sva se še ob prihodu v hotel, še zadnjič odpravila proti plaži, uživala ob sončnem zahodu, in se nekako strinjala da se sigruno še vrneva.
8. december: Povsod je lepo, a doma je najlepše!
Vse ostale slike si lahko ogledate t u k a j.
Üç küçük öpücük – da razložim še ta zelo turistični turški stavek. Kot sem zvedel že od nekaterih, ki so tudi že obiskali Turčijo, povejo ta stavek vsem. Pomeni pa “Trije majhni poljubčki”. Zanimivost vsega je, da vodiči poznajo prevod tega stavka v vseh evropskih jezikih. Pa še dokaj pravilno izgovorijo (vsaj v slovenščini ).
P.S.: Enkrat poleti lahko pričakujete kakšen utrine iz Vogla, saj sva bila šele na začetku februarja.
“En dan” je naokoli, in objavljam nasledno objavo potikanja po Turških obalah.
5. december: Zbudili smo se v obupno vreme. Malo pihalo in scalo – totalno sivo nebo. V sekundi sem postal tečen in si v glavi ponavljal “juhu, super dopust!”. No tečnoba me je minila že takoj pri zajtrku. Le koga nebi, ko bi imel na izbiro toliko različnih in razmeroma kvalitetnih stvari. Po zajtrku smo se odpravili proti neki zlatarni in tovarni usnja, kjer bi si ogledali tudi modno revijo. Oboje skupaj je bilo bolj tako tako… verjetno dobi agencija kaj provizije, če pripeljejo turiste polne denarja v taka podjetja. No sicer je bilo pa čisto luštno. Le modelu na modni reviji bi se lahko malo lepše držali. Malo smo si ogledovali še Antalijo, kjer smo nakoncu prišli do slapa Lower Düden.
6: december: SIDE! Nimam kaj dosti povedati glede tega mesteca, le da je v glavni ulici preko 1000 trgovin. Na prvi pogled deluje zelo simpatično, vendar moraš paziti, da ne hodiš preblizu trgovcem – nekako te hočejo spraviti v njihovo trgovino. Na koncu ulice prideš do manjšega pristanišča, poleg pa so ruševine starega mesta ki izgledajo naravnost enkratno.
Več pa “spet jutri”.
P.S.: Dragi blog. Obljubim da se bom poboljšal in boljše skrbel za tebe. Enkrat pač…
