Kot je nekaterim znano, sem prejšnji teden s punco preživel v razmeroma sončni Turčiji, natančneje v Antalyi. Že več kot 2 meseca nazaj sva videla ugodno ponudbo za teden dni Antalye z možnostjo kar nekaj ogledov. Ker si poleti nisva privoščila kakšnega bajnega dopusta, sva se zelo hitro pozitivno odzvala na ponudbo. vzela sva nočitev z zajtrkom, saj sva menila da bova itak cel teden z lahkoto živela od kebabov in take hrane. No saj ideja ntii približno ni napačna, problem je samo da je hrana izven sezone zelo draga, saj obratuje le nekaj gostincev. Najboljše bo da kar po dnevih opišem sam potek.
1. december: Odhod na letališče v Gradec in polet proti Antalyi ob 18:45. Časovni zamik za eno uro naprej, tako da smo prispeli okoli 10, potem pa še vožnja do hotela z divjim avtobusom, katerega je šofiral Mustafa. Med vožnjo mi je bilo slabo samo dvakrat. Najprej na začetku ker mi nič ni bilo jasno, nato pa še nekje kjer so nekaj delali na cesti in je bila omejitev 30. Mustafa ga je tam krivil 70. Ko smo prispelu do hotela (Otium Art), se je prvič začelo komplicirati 
. Takoj prvi dan sva se naučila, da imajo Turki dve značilnosti. Divja vožnja po cesti in kompliciranje s počasnim reševanjem problemov. Vsi smo takoj hoteli v sobe, saj smo bli od vožnje kar precej zmatrani, tako da je nastal vsesplošni kaos. No v roku ene uri smo le vsi dobili ključe kartice za sobe. Ko sva stopila v sobo, sva takoj opazila, da nama dela samo ena luč v sobi vse ostalo mrtvo. Malo sva pogledala za električno omarco, ki pa je ni bilo videti nikjer v ali blizu sobe. Odpravila sva se nazaj v recepcijo in poiskala našega vodiča Mehmeda, in mu obrazložila problem. Ko naju je vprašal če sva vstavila kartico v enoto za vrati, sva se samo kislo nasmehnila ins e oba počutila kot prava turista, ki se jima niti sanja ne kje sta in kaj delata tam. No, ko sva vstavila kartico v enoto za vhodnimi vrati sobe, je štrom začel čudežno delati.
2. december: Prvi prosti dan. Vstala sva dokaj zgodaj in se takoj odpravila na zajtrk. NA dvorišču hotela sva takojs rečala tri mlade mucke, ki so skakljali med nogami turistov. Ko sva malo boljše pogledala, sva opazila kar nekaj že odraslih mačk. Vse lepo rejene in na pogled bolj zdrave kot ribe. Očitno hotelirjev nič ne motijo, saj so jih pridno hranili večkrat na dan. Kar je ostalo od turistov so dobile mačke. Ker smo bli nastaljeni v mestu Göynük, sva šla malo na sprehod po mestu na ogled bazarjev in po možnosti tudi kaj malega pojesti. Samo mesto zelo zanimivo in lepo, večina cest tlakovanih, sploh pa sva se čudila, ker je mesto polno živali. Psi, mačke, kure se prosto sprehajajo po mestu. Nikogar nič ne moti. Pes je ležal sredi ceste, na kar je po cesti pridrvel minibus (kot naš lokalnia vtobus), mu malo potrobil, in pes se je toliko odmaknil, da je bus peljal mimo, nato pa naprej užival v poležavanju sredi ceste. Če bi to pri nas delali psi, jih večina predčasno zaključi življenje. Ko sva se odpravljala iz mesta, sva se odpravila na kebab do nekega gostinca, ki naja je že prej vabil v gostilno. Privoščila sva si tudi sveži sok iz mandarin, ki ga je naredil pred nama. Kmalu za tem sva dobila sveže pečen kruh in zelo velko solato. Nekaj časa sva po malem grickala to akr je bilo na mizi in čakala na meso, vendar je vedno bolj izgledalo kot da je to to. Nato sva se resno spravila na to solato in kruh, in ko sva vse pojedla je gostinec pospravil mizo. Malo sva še razmišljala kaj bi mogla naročiti, da bi dobila tudi meso. Nakar vidiva gostinjca ki nese proti nama dva velika krožnika. Na vsakem je bilo eno pečeno puranje bedro, nekaj telečjih čevapov, nekaj jagnjetine, pečen piščanec, pomfri, dva kosa turške pice (samo testo in sir) in še veliko pečene zelenjave (Andreja, sem še kaj pozabil?). Uff… midva pa že oba sita od tiste solate. Nekaj časa sva se še matrala z mesom, vendar bi obadva skupaj imela en krožnik tega popolnoma dovolj. Nakoncu je sledil še račun ki je znašal natanko 32€. Malo debelo sva gledala nekaj časa, nato pa sva pač plačala. Jebiga. Ni sezone, hrana je draga.
Toliko za danes. Več pa jutri. 
