Zgodba se nadaljuje točno s 21.3., ko me zjutraj pokličejo iz Telekoma, če lahko pridejo odklopiti ADSL. Urco al dve kasneje, pa so že klicali iz T-2, da bi mi priklopili VDSL modem.  Super! Vse se odvija kot smo se dogovorili. Ups! Modem se ne postavi! Probajmo drug modem. Nep… Isto sranje. Kaj pa zdaj? Monter podjetja T-2 mi razloži, da kdaj pa kdaj pride do kakšnega takega problema in da bo takoj dal naprej prijavo, da bodo čim prej prišli popravit.

Monter: Aja saj res! Petek je… danes nas ne bo, imamo vse zasedeno. V ponedeljek pridemo!
Jaz: Ammm… Ne.. Velikonočni ponedeljek… Kaj če bi prišli jutri… Sobota je še delovna.
Monter: Ob sobotah ne delamo.
Jaz: Tudi v primeru izpada oz. popolnega nedelovanja? Kaj pa dežurni?
Monter: Ne vem, jaz samo montiram.
Jaz:  OK, vredu se bom obrnil na vaš klicni center pa bom videl, kaj se da narediti.

Pol ure kasneje
T-2 Klicni Center: Žal… Po praznikih, prej ne bo šlo.
Jaz: Torej vas v torek lahko pričakujem?
T-2 Klicni Center: Prijava je že odprta, v torek jo bodo prevzeli serviserji, tako da pričakujte v torek ali v sredo.

Nedelja zjutraj
O super! Povezava deluje! Hitro speed test! Oh, samo 1/1 je. Verjetno so samo porihtali toliko, da deluje, po praznikih pa dobim polno povezavo.
Par ur kasneje
Sranje… Ne deluje več.

Sreda popoldne
Jaz: Obljubili ste, da pridete, pa ni nikogar… Kakšna je situacija? Mi lahko daste številko serviserja, da se sam dogovorim za čas?
T-2 Klicni Center: Zelo smo zasedeni. Serviserji so nalog že prevzeli, tako da bodo sigurno jutri pri vas!

Četrtek popoldne
Jaz: Amm… Čakam? A lahko prosim dobim odgovornega?
T-2 Klicni Center: Žal nimamo drugih številk, če imate probleme, kar sem pokličite. Jutri bo sigurno kdo pri vas!
Jaz: Ampak to se vleče že cel teden, po pogodbi bi moralo danes delovati!

Petek popoldne
Jaz: (najprej razložim situacijo, da je mimo že en teden, odkar so priklopili in da še kar ni nič ter da mam popolnoma dovolj čakanja, in da zahtevam nekoga odgovornega!)
T-2 Klicni Center: Bom šefu dal vašo telefonsko, da vas pokliče.
(no… to se ni zgodilo… očitno)

Sobota:
Jaz: Vem, da danes ne delate, ampak kar je pa preveč, je pa res preveč. Prosim, če lahko takoj govorim z vašim šefom ali komer koli, ki bi mi znal povedati več kot pa da pridejo serviserji v ponedeljek!
T-2 Klicni Center: Žal gospod… Nič ne moremo narediti glede tega.
Jaz: Kdo pa lahko?
(Tega odgovora nisem dobil. Vsaj ne v tisti obliki, da bi karkoli lahko razbral iz njega.)

Nedelja:
Povezava deluje po trenutkih, par minut ja, par ur ne… Spet par minut ja, par ur ne.

Ponedeljek ob 13:00:
Dovolj imam tega, grem osebno v kranjsko poslovno enoto T-2!
Jaz: (ponovno razložim vse…)
T-2: Bomo takoj poklicali serviserja.
… Žal se ne oglasi. Zagotavljam, da bo jutri pri vas! Danes je že malo prepozno in je plan serviserjev že zaključen.

Torek ob 13:00:
Jaz: Se spomnite včerajšnjega pogovora?
T-2: Ja, evo že kličem naprej.
(Kar naenkrat mi prijazna prodajalka/svetovalka pomoli telefon, kot da naj se javim)
Jaz: Halo?
T-2 šef servisne službe: Dober dan … bla bla bla bla … težave težave … rešujemo … bla bla bla bla … gužva … Jutri! Takoj zjutraj ob 8 bo nekdo pri vas.
Jaz: … Vsak dan isto slišim…
T-2 šef servisne službe: Razumem gospod.. Probajte še vi razumet nas … gužva … bla bla bla….
Jaz: Jutri ob 8? Ziher?

In ja!!! Dočakal sem dan ko me je zjutraj poklical serviser! Preveril centralo, preveril linijo pri nas doma.

T-2 serviser: Vse deluje odlično. Naša oprema deluje. Očitno je problem nekje v Telekomovi povezavi. Jaz žal ne morem narediti nič drugega kot to, da napišem prijavo za Telekom.
Jaz: Ammm… Torej.. Ne moremo nič?
T-2 serviser: Žal… Treba počakati na Telekom. Tri dni imajo čas, da pridejo preverit situacijo in da popravijo, kjerkoli je že napaka.

Ko je serviser odšel, sem začel razmišljati, kakšne so moje možnosti. Mogoče pa poznam koga na Telekomu, pa bi lahko malo pohitril vse skupaj. Najboljše, da pokličem tja, pa vprašam kakšna je situacija.

Telekom: ADSL vam je deloval normalno?
Jaz: Ja.
Telekom: Potem je problem drugje, ne v naši liniji.
Jaz: Boste prišli preverit?
Telekom: Bomo, vendar ne vem kdaj. Ko dobim nalog v roke, se bomo naprej menli. Problem je v VDSLju, te tehnologije mi sploh ne poznamo, to imajo pri T-2 in tudi oni jo sami zagotavljajo, tako da se boste morali kar z njimi pomeniti.
Jaz: Ste ziher?! Kako ne poznate te tehnologije, če pa jo sami tudi ponujate?

Kmalu za tem se je pogovor zaključil. Ostajam brez ideje, brez živcev. Ne vem več, na koga naj se obrnem. Vse je ena velika juha. Če ima kdorkoli kakšno idejo, prosim pustite komentar. Poznate koga, ki je imel podobne težave in jih je uspel rešiti? Ful bi bil vesel kontakta. Dobite me  na: jure at bobni . si.

Danes se mi sploh ne mudi domov iz šihta. V tem vremenu itak lahko gledam samo v strop. Mogoče lahko vklopim TV… Ojej, dovolj graje za danes. Ne bom se spravljal še na naš TV program.

7. december: Zadnja turistična točka našega potepanja – Alanya. Starodavno mesto na hribu in rtu, spodaj pa nova mdoerna scena z tržnicami, trgovinami, mošejami, … Preden smo šli v mestno jedro, smo si najprej ogledali neko “postojnsko” jamo (le da je malo manjša od vhoda postojnske jame ), ki je zelo priljubljena med astmatiki. V jami je res visoka stopnja vlage, in baje blagodejno vpliva na astmatike. Meni in moji boljši polovoci ni bilo notri ravno prijetno, zato sva se se po hitrem postopku odpravila ven na Kleopatrino plažo. Ta plaža pa ima tudi čisto svoj pomen. Vsaj kar se mene tiče. Prečudovito vreme me je prepričalo, da grem pogledati kakšna je kaj temperaturoa morja. Klasičen plan: najprej dam fotoaprat Andreji, počasi se približam morju, stegnem roko, jo pomočim v vodo … naslednji trenutek pa lahko vidite spodaj na sliki. Ta dan sem tudi spoznal, da zna Andreja precej boljše fotografirati od mene, saj je (po marsikaterem mnenju (ne mojem!)) kader perfekten… No ja, danes se mi mogoče res zdi, takrat pa sem ime skoraj cel dan mokre čevlje/noge.

Nato smo se odpravili proti staremu delu mesta Antalye, ki ga obsega obzidje čez celoten rt. Sledila je pavza v novem mestu (čas za nakupovnje in Burgerking!!!), na koncu pa še vožnja okoli rta z ladjo.

Ker pa je bil to zadnji večer, sva se še ob prihodu v hotel, še zadnjič odpravila proti plaži, uživala ob sončnem zahodu, in se nekako strinjala da se sigruno še vrneva.

8. december: Povsod je lepo, a doma je najlepše!

Vse ostale slike si lahko ogledate t u k a j.

Üç küçük öpücük – da razložim še ta zelo turistični turški stavek. Kot sem zvedel že od nekaterih, ki so tudi že obiskali Turčijo, povejo ta stavek vsem. Pomeni pa “Trije majhni poljubčki”. Zanimivost vsega je, da vodiči poznajo prevod tega stavka v vseh evropskih jezikih. Pa še dokaj pravilno izgovorijo (vsaj v slovenščini ).

P.S.: Enkrat poleti lahko pričakujete kakšen utrine iz Vogla, saj sva bila šele na začetku februarja.

5. december: Zbudili smo se v obupno vreme. Malo pihalo in scalo – totalno sivo nebo. V sekundi sem postal tečen in si v glavi ponavljal “juhu, super dopust!”. No tečnoba me je minila že takoj pri zajtrku. Le koga nebi, ko bi imel na izbiro toliko različnih in razmeroma kvalitetnih stvari. Po zajtrku smo se odpravili proti neki zlatarni in tovarni usnja, kjer bi si ogledali tudi modno revijo. Oboje skupaj je bilo bolj tako tako… verjetno dobi agencija kaj provizije, če pripeljejo turiste polne denarja v taka podjetja. No sicer je bilo pa čisto luštno. Le modelu na modni reviji bi se lahko malo lepše držali. Malo smo si ogledovali še Antalijo, kjer smo nakoncu prišli do slapa Lower Düden.

6: december: SIDE! Nimam kaj dosti povedati glede tega mesteca, le da je v glavni ulici preko 1000 trgovin. Na prvi pogled deluje zelo simpatično, vendar moraš paziti, da ne hodiš preblizu trgovcem – nekako te hočejo spraviti v njihovo trgovino. Na koncu ulice prideš do manjšega pristanišča, poleg pa so ruševine starega mesta ki izgledajo naravnost enkratno.

Več pa “spet jutri”.

P.S.: Dragi blog. Obljubim da se bom poboljšal in boljše skrbel za tebe. Enkrat pač…

3. december: Agencija je organizirala izlet na goro Olympos. Najprej na poti, smo obiskali še en primerek Mošeje, ki jih imajo ravno toliko, kolikor mi cerkva v Sloveniji. Zanimivost same gore pa je da na njej vedno gori. Fora je v tem, da izhlapeva plin metan, in ne vem več zaradi katerega razloga, se zadeva vname in potem tako gori. Precej zanimivo, se splača it pogledat. Za vse skupaj obstaja tudi legenda, ki pa pravi da je tu živela mogočna (od boga poslana) žival Kimera (ima levjo glavo, kozje telo in kačji rep, za povrh pa še bruha ogenj), ki jo je moral nekdo (hjao… ne vem več imena) ubiti (gre za nekoga, ki se lahko primerja z gršim Herkulom). Ker pa pa ta pošast ne mmore umreti, se je pogreznila v tla, in ta ogenj je njeno dihanje.

Po tem pohodu, smo se odpravili še v bližnjo vas, kjer smo si ogledali primer vaške osnovne šole. Stavba, oz. bolje rečeno hiška, ima samo dva razreda. V enem so mlajši otroci, v drugem pa tisti ki že znajo pisati in brati. Na posesti je še fuzbal igrišče in pa kurnik s kurami, za katere skrbijo otroci.

Naprej smo se napotili proti kraju Ulupinar, kjer je zelo znano gojišče postrvi, in kjer smo se tudi odlično najedli. Prijetno utrujeni smo se odpravili nazaj proti hotelu.

4. december: Ogled Myre in Miklavževe cerkve. Myra je bilo starodavno mesto, katerega zanimivost je, da je večji del izklesan v živo skalo. V skalo so izklesali predvsem grobnice, to pa zato, da so skrili določene dragocenosti pred pirati, ki so tisti časi probali izropati vsako mesto ki je bilo dostopno po morju. V samem stoji tudi teater, v katerem je odlična akustika.

Malo kasneje smo si ogledali še Miklavževo cerkev, ki je posvečena Sv. Nikolaju, zavezniku mornarjev, prijatelju otrok, … V cerkvi me je predvsem navdušila freska 12. apostolov, ki je še danes v originalnem stanju (nikoli obnovljena, sama cekrev pa je že bila) in zares lepo ohranjena. Prepovedano je kakršnokoli slikanje s fleshom, vendar pa to očitno ne drži za Avstrijce, saj sta dve ženski takoj bliskali, čeprav nam je to vodič prepovedal vsaj petkrat.

Toliko za danes. Več pa upam, da prej kot spet čez dva meseca.

1. december: Odhod na letališče v Gradec in polet proti Antalyi ob 18:45. Časovni zamik za eno uro naprej, tako da smo prispeli okoli 10, potem pa še vožnja do hotela z divjim avtobusom, katerega je šofiral Mustafa. Med vožnjo mi je bilo slabo samo dvakrat. Najprej na začetku ker mi nič ni bilo jasno, nato pa še nekje kjer so nekaj delali na cesti in je bila omejitev 30. Mustafa ga je tam krivil 70. Ko smo prispelu do hotela (Otium Art), se je prvič začelo komplicirati . Takoj prvi dan sva se naučila, da imajo Turki dve značilnosti. Divja vožnja po cesti in kompliciranje s počasnim reševanjem problemov. Vsi smo takoj hoteli v sobe, saj smo bli od vožnje kar precej zmatrani, tako da je nastal vsesplošni kaos. No v roku ene uri smo le vsi dobili ključe kartice za sobe. Ko sva stopila v sobo, sva takoj opazila, da nama dela samo ena luč v sobi vse ostalo mrtvo. Malo sva pogledala za električno omarco, ki pa je ni bilo videti nikjer v ali blizu sobe. Odpravila sva se nazaj v recepcijo in poiskala našega vodiča Mehmeda, in mu obrazložila problem. Ko naju je vprašal če sva vstavila kartico v enoto za vrati, sva se samo kislo nasmehnila ins e oba počutila kot prava turista, ki se jima niti sanja ne kje sta in kaj delata tam. No, ko sva vstavila kartico v enoto za vhodnimi vrati sobe, je štrom začel čudežno delati.

2. december: Prvi prosti dan. Vstala sva dokaj zgodaj in se takoj odpravila na zajtrk. NA dvorišču hotela sva takojs rečala tri mlade mucke, ki so skakljali med nogami turistov. Ko sva malo boljše pogledala, sva opazila kar nekaj že odraslih mačk. Vse lepo rejene in na pogled bolj zdrave kot ribe. Očitno hotelirjev nič ne motijo, saj so jih pridno hranili večkrat na dan. Kar je ostalo od turistov so dobile mačke. Ker smo bli nastaljeni v mestu Göynük, sva šla malo na sprehod po mestu na ogled bazarjev in po možnosti tudi kaj malega pojesti. Samo mesto zelo zanimivo in lepo, večina cest tlakovanih, sploh pa sva se čudila, ker je mesto polno živali. Psi, mačke, kure se prosto sprehajajo po mestu. Nikogar nič ne moti. Pes je ležal sredi ceste, na kar je po cesti pridrvel minibus (kot naš lokalnia vtobus), mu malo potrobil, in pes se je toliko odmaknil, da je bus peljal mimo, nato pa naprej užival v poležavanju sredi ceste. Če bi to pri nas delali psi, jih večina predčasno zaključi življenje. Ko sva se odpravljala iz mesta, sva se odpravila na kebab do nekega gostinca, ki naja je že prej vabil v gostilno. Privoščila sva si tudi sveži sok iz mandarin, ki ga je naredil pred nama. Kmalu za tem sva dobila sveže pečen kruh in zelo velko solato. Nekaj časa sva po malem grickala to akr je bilo na mizi in čakala na meso, vendar je vedno bolj izgledalo kot da je to to. Nato sva se resno spravila na to solato in kruh, in ko sva vse pojedla je gostinec pospravil mizo. Malo sva še razmišljala kaj bi mogla naročiti, da bi dobila tudi meso. Nakar vidiva gostinjca ki nese proti nama dva velika krožnika. Na vsakem je bilo eno pečeno puranje bedro, nekaj telečjih čevapov, nekaj jagnjetine, pečen piščanec, pomfri, dva kosa turške pice (samo testo in sir) in še veliko pečene zelenjave (Andreja, sem še kaj pozabil?). Uff… midva pa že oba sita od tiste solate. Nekaj časa sva se še matrala z mesom, vendar bi obadva skupaj imela en krožnik tega popolnoma dovolj. Nakoncu je sledil še račun ki je znašal natanko 32€. Malo debelo sva gledala nekaj časa, nato pa sva pač plačala. Jebiga. Ni sezone, hrana je draga.

Toliko za danes. Več pa jutri.

MOJA PUNCA MA BLOG!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Gre za nekoliko starejši model, katerega v redni prodaji niti ni več. Ima 6MP … ker se mi ne da pisat vseh specifikacij vas vabim na DPreview, da se preberete če vas zanima.

Prej sem omenil, da sem si delno uresničil sanje. Jap, res samo delno, zato ker mi manjka objektiv. Dokler tega nimam, je aparat neuporaben in me čaka lepo zapakiran v svoji torbici doma, v zgornjem štuku, v moji sobi, na polici, pod TVjem… ah zdaj bom pa rajš spremenil lokacijo da mi ga nebo kdo sunil . No stestiral sem ga pa vseeno, ker mi je kolega Nejc posodil dva objektiva toliko, da sem videl kako ta zadeva sploh deluje. Na testu sem imel torej Tamrona 28-105 1:4-5,6 in Sigmo 70-300 1:4-5,6 APO Macro nekaj… Slednjega lahko vidite tudi na slikah.

Zdaj moram pa že hitro objavit tole, ker Dane čaka to novico že cel vikend Mogoče grem pa prej še na WC, pa pol še vse enkrat prebrat ker sem se zihr zatipkal vsaj parkrat… eh naj mu bo .